1 UVOD

Že leta 1996 sta Renata Srebot in Kristina Menih v knjigi »Potovanje v tišino« zapisali, da otrokom primanjkuje tišine in umirjenosti. Tišina in umirjanje sta namreč enako pomembna kot akcija in gibanje. V današnjem času je še težje najti čas za umiritev, saj so otroci prenasičeni z vsemi možnimi stimulansi, zato na koncu postanejo napeti in so v stresu.

V letošnjem šolskem letu so otroci v skupini stari 2–3 leta. Skupaj smo že drugo leto, zato s pomočnico vzgojiteljice Mojco Čebular otroke že dobro poznava. Tudi pri njih sva opazili, da se težko umirijo in sprostijo, zato sva začeli v najino delo vnašati vaje sproščanje in umirjanja.

2 SPROŠČANJE IN UMIRJANJE

Začeli sva z masažo stopal. Ko so bili otroci na kahlicah, sva jim masirali oziroma pregnetli stopala. To je otrokom zelo prijalo – nekateri so si sezuli nogavičke, da bi jih masirali po koži. Spodbujali sva jih, da si, medtem ko čakajo na vrsto za masažo, sami masirajo stopala. Otroci so res poskusili, se osredotočili na masažo in se masirali v tišini. Sedaj sva dodali še instrumentalno glasbo, ki jo poslušamo ob masaži. Masaže telesa izvajamo glede na počutje in razpoloženje otrok – včasih je to enkrat na teden, včasih vsak dan. Masaže izvajamo v parih ali manjši skupini otrok, prilagodiva jih obravnavanim temam: na hrbtu otrok smo tako že pekli piškote, ponazarjali vreme, sadili rožice, risali po snegu in oblikovali snežne kepe itd. Pravljice včasih poslušamo leže, v zatemnjenem prostoru, včasih tudi s projekcijo pravljic na stropu. Po vadbeni uri v telovadnici otroke spodbujava, da se umirijo z ležanjem na blazini ob poslušanju instrumentalne glasbe.

Na začetku masaž in poslušanja glasbe so imeli otroci veliko težav. Ves čas so se smejali, se brcali, vstajali, niso mogli biti pri miru. Z vajo, ponavljanjem, najino mirnostjo, zatemnjenim prostorom, uporabo difuzorja ipd. pa so se otroci začeli sproščati in umirjati. To je bil tudi najin cilj, in ko sva ga dosegli, sva začeli izvajati projekt Ekošole »Učimo se poslušati«, pri katerem otroci razvijajo slušno pozornost, poslušajo, posnemajo in razlikujejo zvoke iz narave in okolja.

Slika 1: Masaža v paru ob pripovedovanju zgodbe

3 PROJEKT »UČIMO SE POSLUŠATI: ZVOKE VETRA, PETJE PTIČEV IN DEŽNIH KAPELJ«

Otroci vsak dan zaznavajo ogromno slušnih vtisov in slušnih izkušenj. Pri odraslih naši možgani iz poplave zvočnih informacij, ki nenehno dotekajo, izberejo samo to, kar je za nas pomembno. Otroci tega še nimajo razvitega, zato pri njih vsi ti šumi in zvoki iz okolja dobesedno zasipajo čut za sluh. Če hočemo, da bo otrok postal dojemljiv za jezik, fine zvoke in glasbo, mu moramo pomagati, da bo vedel, kako naj stvarem prisluhne. In prav v mirnem okolju se lahko otroci vedno znova zavestno naučijo poslušati nekaj določenega, na primer glasbo, tiktakanje ure, promet na cesti, ptice na vrtu itd. Za otroka to pomeni, da odkrije izvor zvokov, da sliši in prisluhne še tako drobnemu akustičnemu dogodku v okolju, da se ne prepusti poplavi različnih šumov, temveč izbere tisto, kar je zanj pomembno. Tako bodo glasovi, ki sicer pomešani pridejo do otroka, postali mikaven material za igro. (Mennen, 1999, str. 30, 31)

Na začetku šolskega leta otroci niso zaznali zvokov iz okolja oziroma jih niso prepoznali. Z masažami v igralnici sva otroke navadili na sproščanje in umirjanje. Nato sva jim predvajali različne zvoke v igralnici. Posnetke sva našli na YouTubu. Otroci so tako razvijali slušno pozornost in utrjevali obravnavane teme. Na posnetkih so prepoznavali oglašanje domačih živali, ptičje petje, zvoke vetra različnih jakosti, dežja, prevozna sredstva, vsakodnevne predmete, na primer tiktakanje ure ipd. Po ugibanju smo si posnetke tudi ogledali, da so lahko otroci povezali zvok in žival, predmet oziroma pojem. Otroci so skušali z glasovi tudi oponašati slišane zvoke.

Zvočne knjige smo prebirali kot uganke. Ko so otroci prepoznali, kateri živali, predmetu ali pojmu pripada zvok v knjigi, sva prebrali del zgodbe, ki se navezuje na ta zvok. Nekaj primerov prebranih zvočnih knjig: Maček Muri, Muca Copatarica, Zverjasec, Gozdne živali, Vlakec Tomaž, Delavni stroji, Vozila itd.

Vrtec Ledina je vključen tudi v Mrežo gozdnih vrtcev in šol. Gozdna pedagogika je metoda okoljskega vzgajanja in izobraževanja, ki ne ponuja samo spoznavanja gozda oziroma narave kot ekosistema, temveč bistveno posega tudi v vzgojo in celostni razvoj tako otrok kot odraslih. Je recept za zdrav, umirjen in optimalen razvoj vseh nas. Gozd oblikuje vrednote, ki se ne odražajo samo v pozitivnem odnosu do narave in okolja, temveč tudi v ustreznem doživljanju samega sebe in življenja. Z gozdno pedagogiko otrokom in odraslim omogočamo varno in sproščeno raziskovanje narave, prepoznavanje lastnih občutkov in potreb ter pravilno odzivanje nanje, in to v najbogatejšem učnem okolju – gozdovih Slovenije. (http://gozdna-pedagogika.si/)

Najin cilj tega leta je tudi, da otroci preživijo čim več časa v naravi, da jo začutijo, dobijo pozitiven odnos do nje in se v naravi tudi sprostijo. Tako sva komaj čakali, da otroke odpeljeva na daljši sprehod do gozda. Že na poti do Tivolija smo se ustavili in prisluhnili zvokom iz okolja. Otroci so naju presenetili, saj so prepoznali petje ptic, zvoke avtomobila, avtobusa, helikopterja, vlaka v daljavi itd. V Tivoliju smo najprej nekaj časa namenili gibanju in raziskovanju okolja, nato pa sva otroke spodbudili k poslušanju. Seveda smo vsi morali biti čisto tiho, da smo lahko poslušali, kako veter piha in premika veje in listje, kako listje šumi pod našimi nogami, poslušali smo tudi oglašanje ptic, lajež psov v parku, opazovali smo veverice itd. Vse to nam je uspelo in otroci so bili navdušeni nad tem, kaj vse so slišali in prepoznali. Šli smo tudi do dreves. Otroke sva spodbudili, da drevesa pobožajo in poslušajo, kako drevesom bije srček. Otroci tega seveda niso slišali, a po večkratni ponovitvi so ga trije starejši otroci, ki so govorno precej močni, že slišali in nama to tudi povedali. Bitje srca so ponazorili z zvokom. Seveda so morali biti tiho pri poslušanju, če so želeli kaj slišati. Otroci so se seznanili tudi z gozdnim bontonom, in sicer da v gozdu ne smejo kričati, da ne prestrašijo veveric in drugih živali. Prav tako sva jih spodbudili, da so prijeli listje, pri čemer pa so nekateri otroci imeli težave, saj je bilo listje mokro in blatno, vendar samo na začetku. Ko so videli, kako se drugi otroci zabavo z vonjanjem listja, mečkanjem in metanjem le-tega v zrak, so tudi sami poskusili. Otroci so uživali, bili so veseli, se smejali in se sprostili. V Tivoliju smo pojedli tudi malico, pri čemer sva otroke spodbudili, da vržejo smeti v koš. Tako smo se sproti dotaknili še odpadkov in skrbi za okolje.

Slika 2: Poslušanje šelestenja listja pod nogami, med rokami …

Slika 3: Poslušanje oglašanja ptic in ugotavljanje, katere ptice slišimo

Poleg Tivolija sva otroke odpeljali v gozd pod Ljubljanskim gradom. Otroci so raziskovali gozd in gozdno jaso, nakar sta do naju prišla najstarejša dečka.

O.: »A slisis?«

Vzg.: »Kaj pa?

P.: »Poslusi.«

Vzg.: »Nič ne slišim, ker so otroci preglasni.«

Dečka sta nama pomagala, da smo se vsi zbrali v krogu. Potihoma sva nadaljevali pogovor.

Vzg.: »O. in P. pravita, da nekaj slišita. Poslušajmo vsi skupaj.«

Dali smo prst na usta, se umirili in poslušali.

O.: »Kuza laja.«

P.: »Pticek je.«

G.: »Veter piha.«

L: »Auto.«

Vzg.: »Odlično! Veliko zvokov ste prepoznali.«

Mlajši otroci so ponavljali besede starejših otrok in začeli oponašati, kako pes laja in kako piha veter. Razveselila naju je njihova odzivnost. Dečka pa sta opazila nekaj vrabčkov na jasi.

O.: »Lej, pogovajajo se.«

Vzg.: »Kdo?«

P.: »Pticki.«

Vzg.: »O čem se pa pogovarjajo vrabčki?«

O.: »Da je toplo.«

P.: »Pa da gejo jest.«

O.: »Kdaj gemo pa mi na kosilo?«

Tako smo zaključili naš izlet in odšli nazaj v vrtec na kosilo.

Ko se odpravimo na izlet v gozd ali na sprehod po mestu, naju starejši otroci vsakič znova prosijo, če se lahko ustavimo in poslušamo, kar slišimo. Seveda jim ustreževa, saj se že kaže napredek in zvoke iz okolja hitreje razločijo, prav tako zvoke razloči vedno več mlajših otrok. 

Projekt »Učimo se poslušati« bomo nadaljevali, želiva si, da bi petje ptičev, zvoke vetra in dežnih kapelj lahko poslušali v gozdu, na travi in pod krošnjami dreves.

4 ZAKLJUČEK

Spomladi smo bili večkrat na travniku in v gozdu pod Ljubljanski gradom. Vsakič je viden napredek otrok, saj uživajo v naravi, raziskujejo, ustvarjajo z naravnim materialom, izdelali so tudi že prvo skupno sliko iz naravnega materiala. Začeli so se zavedati narave, korenine so postale zatočišče za počitek, radi poslušajo bitje srca dreves,  imajo spoštljiv odnos in narave ne uničujejo. To je bil tudi najin namen. In na tem bova gradile še naprej.

V nadaljevanju šolskega leta bova poskusili v delo vnesti še elemente joge. Ker pa otroke spremljava do vstopa v šolo, bova v naslednjih treh letih v delo vnesli še tibetanske vaje, vizualizacije, mandale in druge dejavnosti, pri katerih se bodo otroci sproščali in umirjali. Najin glavni cilj bo, da bova otroke čim večkrat odpeljali v naravo in po načelih gozdne pedagogike skušali dejavnosti izvajati na prostem, na travniku ali v gozdu. Želiva, da otroci razvijejo pozitiven in spoštljiv odnos do narave in našega planeta. Želiva jim približati naravo, da bi jo otroci gledali in poslušali s srcem ter da bi jim tudi kasneje v življenju narava predstavljala prostor za sprostitev.

Da lahko vse to dosežemo pri otrocih, moramo imeti tudi sami tak pogled na svet in delovati v tej smeri, zato zaključujem z mislijo o tišini avtorice Brigitte Wilmes – Mielenhausen:

»Tišina ni enaka mirovanju, tišina ni enaka odrevenelosti. Tišina lahko pomeni: gledati, opazovati, razmišljati, premišljevati, pozabljati, z vsemi čuti uživati, notranji svet iskati, posvetiti se življenju z novimi močmi in energijami.

Otroka popeljati k tišini pomeni: biti najprej sam sposoben tišine.

Otroka popeljati k tišini pomeni: razmisliti o sebi.

Otroka popeljati k tišini pomeni: zavedati se okolice, jo določati in spreminjati.«

5 Literatura:

Hawlina, T. (2014). Sprostitvene tehnike za otroke od 2. do 3. leta starosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Marjanovič Umek, L., Kroflič, R., Videmšek, M. idr. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja.

Mennen, P. (1999). Kako to lepo diši!: odkrivati svet z vsemi čuti. Radovljica: Didakta.

Srebot, R., Menih, K. (1996). Potovanje v tišino: sprostitvena vzgoja za otroke. Ljubljana: DZS.

Wilmes – Mielenhausen, B. (1999). Kje je doma tišina?: starši in otroci odkrivajo poti do sprostitve. Radovljica: Didakta.

Kaj je gozdna pedagogika? http://gozdna-pedagogika.si/, 14. 2. 2019