V Vrtcu Ledina se držimo načela "Od malih nog za zdrav življenjski slog". Ugotovila pa sem, da vseeno premalo poudarka namenjamo umirjanju in sproščanju, zato sem se odločila, da se v tem šolskem letu osredotočimo na sproščanje v naravi in občutenju le-te.
Že leta 1996 sta Renata Srebot in Kristina
Menih v knjigi »Potovanje v tišino« zapisali, da otrokom primanjkuje tišine in
umirjenosti. Tišina in umirjanje sta namreč enako pomembna kot akcija in
gibanje. V današnjem času je še težje najti čas za umiritev, saj so otroci
prenasičeni z vsemi možnimi stimulansi, zato na koncu postanejo napeti in so v
stresu.
V letošnjem šolskem letu so otroci v skupini
stari 2–3 leta. Skupaj smo že drugo leto, zato s pomočnico vzgojiteljice Mojco
Čebular otroke že dobro poznava. Tudi pri njih sva opazili, da se težko umirijo
in sprostijo, zato sva začeli v najino delo vnašati vaje sproščanje in
umirjanja.
2 SPROŠČANJE IN UMIRJANJE
Začeli sva z masažo stopal. Ko so bili otroci
na kahlicah, sva jim masirali oziroma pregnetli stopala. To je otrokom zelo
prijalo – nekateri so si sezuli nogavičke, da bi jih masirali po koži.
Spodbujali sva jih, da si, medtem ko čakajo na vrsto za masažo, sami masirajo
stopala. Otroci so res poskusili, se osredotočili na masažo in se masirali v
tišini. Sedaj sva dodali še instrumentalno glasbo, ki jo poslušamo ob masaži.
Masaže telesa izvajamo glede na počutje in razpoloženje otrok – včasih je to
enkrat na teden, včasih vsak dan. Masaže izvajamo v parih ali manjši skupini
otrok, prilagodiva jih obravnavanim temam: na hrbtu otrok smo tako že pekli
piškote, ponazarjali vreme, sadili rožice, risali po snegu in oblikovali snežne
kepe itd. Pravljice včasih poslušamo leže, v zatemnjenem prostoru, včasih tudi
s projekcijo pravljic na stropu. Po vadbeni uri v telovadnici otroke
spodbujava, da se umirijo z ležanjem na blazini ob poslušanju instrumentalne
glasbe.
Na začetku masaž in poslušanja glasbe so imeli
otroci veliko težav. Ves čas so se smejali, se brcali, vstajali, niso mogli
biti pri miru. Z vajo, ponavljanjem, najino mirnostjo, zatemnjenim prostorom,
uporabo difuzorja ipd. pa so se otroci začeli sproščati in umirjati. To je bil
tudi najin cilj, in ko sva ga dosegli, sva začeli izvajati projekt Ekošole
»Učimo se poslušati«, pri katerem otroci razvijajo slušno pozornost, poslušajo,
posnemajo in razlikujejo zvoke iz narave in okolja.
Slika 1: Masaža v paru ob pripovedovanju zgodbe
3 PROJEKT »UČIMO SE POSLUŠATI: ZVOKE VETRA,
PETJE PTIČEV IN DEŽNIH KAPELJ«
Otroci vsak dan zaznavajo ogromno slušnih
vtisov in slušnih izkušenj. Pri odraslih naši možgani iz poplave zvočnih
informacij, ki nenehno dotekajo, izberejo samo to, kar je za nas pomembno.
Otroci tega še nimajo razvitega, zato pri njih vsi ti šumi in zvoki iz okolja
dobesedno zasipajo čut za sluh. Če hočemo, da bo otrok postal dojemljiv za
jezik, fine zvoke in glasbo, mu moramo pomagati, da bo vedel, kako naj stvarem
prisluhne. In prav v mirnem okolju se lahko otroci vedno znova zavestno naučijo
poslušati nekaj določenega, na primer glasbo, tiktakanje ure, promet na cesti,
ptice na vrtu itd. Za otroka to pomeni, da odkrije izvor zvokov, da sliši in
prisluhne še tako drobnemu akustičnemu dogodku v okolju, da se ne prepusti
poplavi različnih šumov, temveč izbere tisto, kar je zanj pomembno. Tako bodo
glasovi, ki sicer pomešani pridejo do otroka, postali mikaven material za igro.
(Mennen, 1999, str. 30, 31)
Na začetku šolskega leta otroci niso zaznali
zvokov iz okolja oziroma jih niso prepoznali. Z masažami v igralnici sva otroke
navadili na sproščanje in umirjanje. Nato sva jim predvajali različne zvoke v
igralnici. Posnetke sva našli na YouTubu. Otroci so tako razvijali slušno
pozornost in utrjevali obravnavane teme. Na posnetkih so prepoznavali oglašanje
domačih živali, ptičje petje, zvoke vetra različnih jakosti, dežja, prevozna
sredstva, vsakodnevne predmete, na primer tiktakanje ure ipd. Po ugibanju smo si
posnetke tudi ogledali, da so lahko otroci povezali zvok in žival, predmet
oziroma pojem. Otroci so skušali z glasovi tudi oponašati slišane zvoke.
Zvočne knjige smo prebirali kot uganke. Ko so
otroci prepoznali, kateri živali, predmetu ali pojmu pripada zvok v knjigi, sva
prebrali del zgodbe, ki se navezuje na ta zvok. Nekaj primerov prebranih
zvočnih knjig: Maček Muri, Muca Copatarica, Zverjasec, Gozdne živali, Vlakec
Tomaž, Delavni stroji, Vozila itd.
Vrtec Ledina je vključen tudi v Mrežo gozdnih
vrtcev in šol. Gozdna pedagogika je metoda okoljskega vzgajanja in
izobraževanja, ki ne ponuja samo spoznavanja gozda oziroma narave kot
ekosistema, temveč bistveno posega tudi v vzgojo in celostni razvoj tako otrok
kot odraslih. Je recept za zdrav, umirjen in optimalen razvoj vseh nas. Gozd
oblikuje vrednote, ki se ne odražajo samo v pozitivnem odnosu do narave in
okolja, temveč tudi v ustreznem doživljanju samega sebe in življenja. Z gozdno
pedagogiko otrokom in odraslim omogočamo varno in sproščeno raziskovanje
narave, prepoznavanje lastnih občutkov in potreb ter pravilno odzivanje nanje,
in to v najbogatejšem učnem okolju – gozdovih Slovenije.
(http://gozdna-pedagogika.si/)
Najin cilj tega leta je tudi, da
otroci preživijo čim več časa v naravi, da jo začutijo, dobijo pozitiven odnos
do nje in se v naravi tudi sprostijo. Tako sva komaj čakali, da otroke
odpeljeva na daljši sprehod do gozda. Že na poti do Tivolija smo se ustavili in
prisluhnili zvokom iz okolja. Otroci so naju presenetili, saj so prepoznali
petje ptic, zvoke avtomobila, avtobusa, helikopterja, vlaka v daljavi itd. V
Tivoliju smo najprej nekaj časa namenili gibanju in raziskovanju okolja, nato
pa sva otroke spodbudili k poslušanju. Seveda smo vsi morali biti čisto tiho,
da smo lahko poslušali, kako veter piha in premika veje in listje, kako listje
šumi pod našimi nogami, poslušali smo tudi oglašanje ptic, lajež psov v parku,
opazovali smo veverice itd. Vse to nam je uspelo in otroci so bili navdušeni
nad tem, kaj vse so slišali in prepoznali. Šli smo tudi do dreves. Otroke sva
spodbudili, da drevesa pobožajo in poslušajo, kako drevesom bije srček. Otroci
tega seveda niso slišali, a po večkratni ponovitvi so ga trije starejši otroci,
ki so govorno precej močni, že slišali in nama to tudi povedali. Bitje srca so
ponazorili z zvokom. Seveda so morali biti tiho pri poslušanju, če so želeli
kaj slišati. Otroci so se seznanili tudi z gozdnim bontonom, in sicer da v
gozdu ne smejo kričati, da ne prestrašijo veveric in drugih živali. Prav tako
sva jih spodbudili, da so prijeli listje, pri čemer pa so nekateri otroci imeli
težave, saj je bilo listje mokro in blatno, vendar samo na začetku. Ko so
videli, kako se drugi otroci zabavo z vonjanjem listja, mečkanjem in metanjem
le-tega v zrak, so tudi sami poskusili. Otroci so uživali, bili so veseli, se
smejali in se sprostili. V Tivoliju smo pojedli tudi malico, pri čemer sva
otroke spodbudili, da vržejo smeti v koš. Tako smo se sproti dotaknili še
odpadkov in skrbi za okolje.
Slika 2: Poslušanje šelestenja listja pod nogami, med rokami …